»Satirično besedilo o častihlepnem in brezkompromisnem meščanskem povzpetniku Jourdainu ... pa prirejevalka Evelin Bizjak v luči današnjega časa dominacije potrošnje bere tudi kot besedilo o razdrobljenem posamezniku.«

»Hans in Viktor sta predvsem posameznika v nemogoči situaciji, ki iščeta uteho.«

»Prizadevala si bom izpostaviti alternativne poglede na oblikovanje in iz mednarodne perspektive predstaviti raznovrstne glasove na tem področju. Zanima me ponovno ovrednotenje koncepta dvojne/-ga agentke/-a, ki bo razkril pripoved o na videz vsakdanji cvetlici in njeni prikriti, kriptirani in skrivnostni vlogi pri oblikovanju identitet in politik.«

»Preko lika gospoda Jourdana, bolestno obsedenega s svojo družbeno veljavo in videzom, se Moliere sicer primarno ukvarja z vprašanjem povzpetništva, vendar ga danes, v času dominacije potrošnje in virtualnih prostorov, ki temeljijo na popularizaciji površinskih vrednot, lahko beremo tudi kot sodobnega, razdrobljenega posameznika, ki indice za oblikovanje svoje identitete išče v svetu hiperprodukcije videzov: Jourdain vrednote išče zunaj sebe, in to ne zaradi vrednot samih (ne zaradi ljubezni do umetnosti, znanja ali drugih veščin), temveč zgolj zaradi videza kultiviranega duha, ki naj bi mu prinesel določeno družbeno prepoznavo in veljavo. Ni zmožen globlje predanosti in vztrajnosti v kateri koli aktivnosti, ki ne ponuja instantne zadovoljitve, njegova nečimrnost in nagoni so njegovo ključno vodilo. To se mi zdi zelo simptomatsko za sodobno družbo, ki temelji na instant užitkih in hedonizmu. Jourdainov 'žlahtni jaz' je konstrukt, ki ni last notranje motiviranih, osebnih stremljenj in zanimanj, temveč je nekritično prevzeta, od zunaj vsiljena identiteta. Pri tem se opira na razne strokovnjake, ne zaupa ne v svojo presojo ne v presojo svojih bližnjih, temveč verjame le mnenju tistih, ki so sposobni s kultiviranim govoričenjem ustvariti videz avtoritete. Prav tako je dogodkovno središče te komedije priprava na dvorno zabavo; zabava je motiv, ki v sebi nosi zelo sodobno nagnjenje k nenehnemu iskanju ugodja in zadovoljevanja impulzov. Liki učitelja plesa, učitelja glasbe in učitelja filozofije pa ponujajo tudi indice za kritiko umetnosti (in etike), ki podlegajo diktatu tržnega kapitala. Kritiko poblagovljene, utilitarne umetnosti, ki v rokah korporacij služi predvsem spodbujanju ideologije potrošnje in tako ni več umetnost, temveč le še potrošna dobrina.«

»Pri oblačilih se to vidi predvsem pri uporabi razkošnih materialov, kot so žamet, žakar in svila, ki bi jih lahko uporabili na kakšnem baročnem stolu.«

»V biroju smo videli džamijo predvsem kot projekt, ki je zelo pomemben tako za Ljubljano kot za slovensko družbo in ki je omogočil, da določena skupina ljudi dobi enakopravno identiteto.«

»Hibridno inštalacijo, ki je idejno povezana z vsemi sodelujočimi avtorji, zaznamuje predvsem todobnost, razmislek o tem, ali bi se moral danes posameznik bati za to, da ostane on sam in da ne varuje stvari, ki jih poseduje, ampak pravzaprav samega sebe, kajti če mu je ukradena identiteta, postane samo nekdo, brezimna številka s podpisom XX.«

»V današnjem svetu, ki je videti bolj zaprt in deljen kot kadar koli prej, potrebujemo zgodbe, ki preizprašujejo ta status quo. Tako se tudi liki v filmu spoprijemajo z vzorci, v katere so potisnjeni tako ali drugače. Vse prepogosto pozabljamo, da je identiteta, ki jo nosimo kot posamezniki, nekaj, kar se spreminja in oblikuje na podlagi lastnih odločitev, ki jih na poti življenja sprejemamo. Film se tako ukvarja z upanjem, osebnimi prepričanji in idejo o svobodi, v svojem bistvu pa govori o spremembi – možnosti, ki jo imamo vsi.«